Ko sva bila s Stefanom v Ugandi, naju nesteti klici 'Mzungu, mzungu, give me my money' (Belec, belec, daj mi denar) niso tako zelo motili. Navsezadnje so ljudje na vasi resnicno revni, tudi v primerjavi z najrevnejsim prebivalcem Evrope, in navsezadnje beraciti ni greh. V Dar es Salaamu, temu velikemu mestu, pa nisva pricakovala toliko prosenj za denar... In res jih je manj, le da se razlikuje ne le kvantiteta, ampak tudi kvaliteta teh prosenj.
Na vasi so roke iztegovali ljudje v na pol raztrganih cunjah, prasni in sloki od nenehnega dela. V Dar es Salaamu pa beracenje poteka bolj sofisticirano... Zgodilo se mi je ze, da me je ustavil negovan, lepo oblecen mlad moski z vrecko iz pekarne v rokah, se vljudno predstavil in dodal, da je lacen, da nima denarja in ali mu lahko dam nekaj svojega bogastva? Meni ponavadi pride na pamet samo nasvet, naj proda svojo drago jakno ali pa morda poje pecivo iz vrecke, ki jo drzi v roki? Resnicno, kot belec se vcasih pocutim kot bankomat na dveh nogah!
Ampak ne samo bankomat, na splosno smo belci priloznost za boljse zivljenje na dveh nogah. Na zacetku mi je bilo vsec, da je v Tanzaniji povsem normalno nagovoriti mimoidocega na cesti in se z njim zaplesti v pogovor. Sedaj pa so me izkusnje naucile, da gredo vsi pogovori v isto smer... Zacne se z 'kako ti je ime', 'od kod prihajas', 'kje delas' in dodatkom, da bi govorca zelo veselilo izmenjati par idej s tabo. Te ideje se potem izkazejo za 'ali ima tvoja organizacija delo zame', 'kako lahko/tezko se pride v tvojo drzavo', 'mi lahko napises pismo, da bom lahko potoval v tvojo drzavo', 'mi lahko pomagas dobiti sluzbo v tvoji drzavi', 'tudi jaz imam svojo organizacijo in iscem financnega sponsorja'. Konca se seveda vse skupaj z velikim, dolgim in vztrajnim 'ZAKAJ NE?' in splosnim nerazumevanjem govorca nad rahlo slabo voljo, ki se zacne kazati pri meni in mojim pospesenim korakom. Ce ima bankomat dve nogi, jih lahko vsaj uporabi, a ne?
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen