Bel dojencek, in se tako lusten povrhu, kot je Lucia, v nasi sosescini vedno pritegne pozornost. Presenecena sva s Stefanom ugotovila, da NAJU nihce vec ne pozdravlja - vse mimoidoce zanima le, kako gre otroku. Se bolj sva bila presenecena, ko sva ugotovila, da popolni tujci na cesti cutijo, da imajo pravico Lucio vzeti iz najinih rok, jo malce poujckati, poljubcati in pozgeckati, nato pa jo nama vrniti in mirno nadaljevati svojo pot, ne da bi nama namenili kakrsnokoli besedo ali celo pogled. Lucia potuje iz rok v roke in nihce naju ne vprasa, kaj si misliva o tem!

Vcasih, ko imava tega dovolj, poskusava Lucio obdrzati pri sebi s tem ali onim izgovorom. Tako sem pred dnevi gospe, ki jo je hotela poujckati, in jo je s svetlobno hitrostjo vzela Stefanu iz narocja, Lucio se hitreje vzela nazaj in obrazlozila, da je Stefan ravno prisel iz sluzbe in bi rad prezivel malo casa z Lucio. Se slisi v redu in logicno, a ne? Zaposleni ocka, ki mu je vsaka minuta s hcerko dragocena...

Ocitno je kaj takega, namrec NE dovoliti, da ti nek tujec iztrga otroka iz rok, v Tanzaniji popolnoma nezaslisano in hudo, hudo nevljudno. Ta ista gospa nama sedaj na cesti namrec ne vraca najinih pozdravov (kar v Tanzaniji pomeni, da naju posilja k vragu in da nisva vredna, da govori z nama) in strmi skozi naju, kot da bi bila dva duhova, z nezamenljivim pogledom, ki ubija. Uzaljena do konca!

Pri svoji mami, sosedi ali komu tretjem?

Ojej, ze spet so bili belci kulturno neobcutljivi! Oprosti nama, gospa... Sedaj veva, kaj pomeni znani afriski rek in resnica, da potrebujes celo vas, da vzgojis otroka. Med drugim tudi to, da moras zaupati svojim soljudem. Ceprav si pogosto zelimo, da bi otroci odrascali v bolj povezanih sosescinah, tako kot vcasih v vaseh, nam to dandanes morda ne bi bilo vec lahko.